Zobni vsadek ali implantat je izdelek iz umetnih materialov – titana, zlitine titana in cirkonija ali keramike, ki nadomešča funkcijo zobne korenine, na katero kasneje pritrdimo krono zoba, mostiček ali nadgradnjo za stabilizacijo proteze. Vijačna oblika vsadka omogoča privijačenje in trdno pritrditev v čeljustno kost, za kar je pomemben tudi material, ki ne povzroča imunskega odziva in spodbuja tvorbo kosti v okolici vsadka (t. i. osteointegracijo).
Kako poteka vzpostavitev zobnega vsadka?
Vstavitev zobnega vsadka je kirurški postopek, ki ga opravi specialist oralne kirurgije, parodontologije ali zobozdravnik, ki se je za omenjeno področje posebej usposobil. Najprej opravi pogovor s pacientom o zdravilih, preteklem zdravljenju, kroničnih boleznih in alergijah ter natančen klinični pregled, ki mu sledi tridimenzionalni rentgenski posnetek zobne čeljusti. Po oceni primernosti pacienta sledi načrtovanje lege vstavitve vsadka. Za natančno lego se včasih izdela kirurško vodilo.
Pred posegom pacient izpere ustno votlino z antiseptikom, nato pa se pacienta sterilno pokrije. Da postopek poteka brez bolečin, zagotovi apliciranje lokalnega anestetika.
Sledi dvig sluznice, da se prikaže čeljustna kost. V kost kirurg zavrta pravilno obliko ležišča, in sicer z menjavanjem svedrov, pri čemer je premer vsakega naslednjega svedra večji. V izvrtano obliko kasneje privijači zobni vsadek. Sledi obdobje celjenja in osteointegracije, ki traja približno 6–12 mesecev. Za to obdobje obstaja več protokolov. Najbolj predvidljiv in za bolj obremenjene zadnje zobe primeren protokol narekuje prekritje vsadka s sluznico za 3–6 mesecev, v tem času pa pacient nosi začasne mostičke, ki ne pritiskajo na operirano področje. Po obdobju celjenja se vsadek zopet odkrije, nanj pa se privijači oblikovalec dlesni. Obdobje oblikovanja dlesni služi dobremu prileganju kasnejše nadgradnje in estetskem izgledu, ki posnema odnos dlesni do naravnega zoba. Vse bolj pogosto pa se poslužujemo protokolov s takojšnjo ali delno zakasnjeno obremenitvijo vsadka, pri katerem začasno prevleko ali mostiček na zobni vsadek privijačimo takoj. Takšen protokol je priporočljiv predvsem za vidno področje zobnega loka in se lahko izvede sočasno z ekstrakcijo zoba. Tudi začasna prevleka služi oblikovanju dlesni; za razliko od konfekcijskih oblikovalcev dlesni nudi možnost sprotnega prilagajanja, zato je končni rezultat tudi bolj estetski. Oblikovano dlesen se kasneje odtisne skupaj z implantatnimi prenosniki, ki tehniku v laboratoriju služijo kot informacija o legi vsadka v ustih. Ko tehnik izdela implantatno nadgradnjo (mostiček, prevleko ali matrico v protezi), se ta privijači ali zacementira na vsadek. Sledi obdobje rednega vzdrževanja in spremljanja.
Kakšne pogoje mora izponjevati pacient, da lahko dobi zobni vstavek?
V anamnezi kirurg pacienta ciljno sprašuje o boleznih in terapijah, ki vplivajo na prekrvavitev in regeneracijo kosti, saj lahko poseg na kosti povzroči odmrtje kostnine. Posegi so zato odsvetovani pri pacientih, ki so bili obsevani v področju glave, pacientih, ki prejemajo določene oblike kemoterapije, in pacientih, ki jemljejo zdravila za osteoporozo (predvsem v injekcijah). Kot pri vseh drugih posegih, tudi pri tem ni priporočljiva vstavitev vsadka med akutnimi fazami virusnih in bakterijskih vnetij.
Pacienti z večjim tveganjem za biološke zaplete po vstavitvi zobnega vsadka so kadilci in pacienti z zgodovino parodontalne bolezni, več tehničnih zapletov pa pričakujemo tudi pri pacientih, ki škripajo ali stiskajo z zobmi (tj. pri bruksistih).
Drugi pogoji za vstavitev implantata so lokalne narave. Ti zajemajo obseg čeljustne kosti, ki omogoča, da je vsadek določenih dimenzij z vseh strani obdan s kostjo in dovolj odmaknjen od sosednjih struktur. Od zgornje čeljusti navzgor se izogibamo sinusom in nosni votlini, v spodnji čeljusti pa živcem, ki oživčujejo spodnje zobe, ustnico in brado. Vsadek mora biti tudi v ustreznem odnosu do sosednjih zob ali morebitnih sosednjih implantatov.
Priprava pacienta
Pacienta mora na poseg vstavitve zobnega vsadka pripraviti osebni zobozdravnik. Zobje naj bo ustrezno pozdravljeni, obzobna tkiva pa stabilna. Ustrezno očiščeni zobje brez trdnih zobnih oblog dajejo kirurgu zagotovilo, da bo pacient dobro vzdrževal tudi novo vstavljene vsadke. Pred vstavitvijo vsadkov je treba pripraviti protetični načrt, kar je še posebej pomembno, kadar zobnih vsadkov in protetične nadgradnje ne vstavlja ista oseba.
Če je na področju, kamor bi želeli vstaviti vsadek, kost prešibka, so možni tudi posebni pripravljalni postopki. Enako velja, če se sosednje strukture nahajajo preblizu mesta, kamor bi vstavili vsadek.
V zgornji čeljusti lahko sinusno votlino delno zapolnimo z novo kostjo in tako povečamo volumen grebena (sinus lift). Čeljustne grebene lahko tudi širimo ali zvišujemo (augmentacija), vendar so ti posegi kompleksni in delno nepredvidljivi.
V okolici izhoda implantata si želimo tudi trdno priraščeno sluznico, ki je bolj odporna na mehanske dražljaje, kadar pa te ni, jo dodamo s presadkom sluznice, odvzete z neba.
