PARODONTOLOGIJA

Parodontologija je področje zobozdravstva, ki se ukvarja s preventivo, prepoznavanjem in zdravljenjem bolezni ter bolezenskih in nebolezenskih stanj obzobnih tkiv.

Več: Beseda parodontologija je tvorjena iz grških besed para ´okoli´, odontos ´zob´ in logos ´veda´. Je torej veda, ki se ukvarja z obzobnimi tkivi oz. parodoncijem. O pomenu ustnega zdravja in čiščenja zob in dlesni je pisal že Hipokrat, raziskovanje parodontalne bolezni pa se je začelo v 20. stoletju, ko je parodontologija postala samostojna veda z lastno institucijo in strokovno revijo. Za razvoj parodontologije v Sloveniji so bili pomembni uvedba samostojne specializacije, ustanovitev strokovnega združenja parodontologov in napredki v preventivi (izobraževanje v šolah, uvedba poklica ustni higienik).

Obzobna tkiva so tkiva, ki obdajajo zob, ga držijo na svojem mestu in skrbijo za njegovo prehrano ter oživčenost. Med obzobna tkiva spadajo dlesen, pozobnica in alveolarna kost. Dlesen je svetlorožnata struktura, ki jo vidimo okrog zoba. Del dlesni, ki v obliki trikotnika sega do stika med dvema zoboma, imenujemo papila. Pod dlesnijo obdaja zob alveolarna kost, iz katere potekajo vezivna vlakna pozobnice. Ta se pripenjajo na korenino zoba in tako zob držijo čvrsto na svojem mestu. V pozobnici so tudi živčna vlakna, ki možganom sporočajo informacije o premiku zob, ob vnetjih pa tudi bolečinske dražljaje.

Več: Dlesen naprej delimo na priraščeno dlesen, ki je z mukogingivalno mejo ločena od bolj prekrvavljene in manj specializirane nepriraščene ustne sluznice. Od krone zoba proti korenini ob zdravi dlesni s sondo najprej preidemo v žleb dlesni, ki se konča s epitelijskim prirastiščem dlesni na korenino zoba. Pod tem slojem preidemo v močneje povezani vezivni pripoj dlesni. Približno tri milimetre pod robom dlesni se začne rob alveolarnega grebena. Prav višina alveolarnega grebena je osnova za višino dlesni. Vezivna vlakna, ki prehajajo iz dlesni in alveolarne kosti, se pripenjajo v zunanjo plast zobne korenine, ki jo imenujemo zobni cement. Čim večja ohranitev zobnega cementa je ključna pri poškodbah, kot je izbijte zoba, saj vpliva na vzpostavitev ponovne vezave zoba z izpraznjeno alveolo. Ko zob izderemo, obzobna tkiva izgubijo svojo funkcijo zato začnejo propadati. Po izdrtju nastopijo volumske spremembe mehkih tkiv in spodaj ležeče kostnine, kar lahko postane estetska ali funkcionalna težava pri načrtovanju protetičnih nadomestkov.

Parodontalna bolezen (včasih parodontoza) je kronično vnetje obzobnih tkiv. Vnetje nastane, ko se telo začne braniti proti bakterijam, ki se preveč razmnožijo na meji med zobom in dlesnijo. V ustih je mnogo bakterij, s katerimi večina ljudi živi v sožitju. Ker je mesto med dlesnijo in zobom (še posebej v medzobnih prostorih) težje očistiti, ostanki hrane bakterijam omogočajo hitrejše razmnoževanje. Pomnožene bakterije začnejo tvoriti mehke in trde zobne obloge, ki jih je težje odstraniti. Neodstranjene bakterijske obloge najprej povzročijo vnetje dlesni – to imenujemo gingivitis. Če oblog ne odstranimo dlje časa, začnejo bakterije potovati in se razmnoževati globlje in globlje v žep med zobom in dlesnijo. Kot odziv na to se tudi v pozobnici in alveolarni kosti pojavi vnetje, ki ga imenujemo parodontitis. Skupni rezultat bakterijskih produktov in vnetnega odziva na tem področju je razgradnja kosti in vezivnih tkiv, ki zob držijo na mestu.

Parodontalna bolezen je kompleksna bolezen, ki je odvisna od več dejavnikov. Prvi in glavni dejavnik, ki pripomore k nastanku parodontalne bolezni, je neredna in nepravilna ustna higiena. K večji pogostosti prispevajo tudi sistemske bolezni, med katerimi izstopa neurejena sladkorna bolezen. Na razvoj parodontalne bolezni prav tako slabo vpliva kajenje z zmanjšanjem celjenja in prekritjem prvih znakov. Obramba proti vsem bakterijam v telesu, torej tudi proti ustnim bakterijam, je odvisna od našega imunskega sistema. Tako lahko dejavniki, ki zmanjšujejo dejavnost našega imunskega sistema (stres, krvne bolezni, določena zdravila, infekcijske bolezni, staranje), poslabšajo parodontalno bolezen. V določeni meri pa je povečana verjetnost za razvoj bolezni povezana z genetiko.

Ob prvem obisku najprej izpolnite vprašalnik o zdravju (priporočljivo je, da ga izpolnite že doma in prinesete s seboj) (link).

Skupaj s parodontologom se pogovorite o vaših težavah, preteklih zdravljenjih, sistemskih boleznih, jemanju zdravil, alergijah in razvadah. Parodontolog nato skrbno pregleda vaša usta in vaše zobe. Zapiše si, kateri zobje so manjkajoči, kateri so oskrbljeni protetično ali konzervativno (zalivke), kateri nadomeščeni z zobnimi vsadki.

Sledita merjenje globine žepkov med dlesnijo in zobom (s t. i. parodontalno sondo) ter merjenje umika dlesni. Za vsak zob posebej poda parodontolog asistentu šest meritev. Globina, ki je manjša od 3 mm ali enaka 3 mm, je normalna. Globina, ki znaša več kot 3 milimetre, pa kaže na bolezensko stanje obzobnih tkiv na tem mestu. Oceni se majavost zob, pri večkoreninskih zobeh pa tudi prizadetost koreninskih razcepišč.

Pregled je posebej pri vneti in zato občutljivi dlesni lahko rahlo neprijeten, vendar ga večina pacientov prestane brez potrebe po lokalnem anestetiku. Na koncu parodontolog preveri še rentgenski posnetek (ortopan), ki je nujen za določitev pravilne diagnoze in stadija parodontalne bolezni. Dostava rentgenskega posnetka na pregled je zato obvezna.

Prvi in ključni korak k zdravim obzobnim tkivom oz. stabilnem stanju parodontalne bolezni je učenje pravilne, natančne in redne ustne higiene.

Nasloviti je treba tudi druge dejavnike, ki vplivajo na potek parodontalne bolezni (spodbuditi je treba prenehanje kajenja, pacienta je treba napotiti na zdravljenje sistemskih bolezni …).

Ker trdih zobnih oblog in oblog v globini obzobnih žepov ni mogoče odstraniti doma, je nujna higienska faza z ultrazvočnim čiščenjem oblog ter luščenjem in glajenjem zobnih korenin z ročnim inštrumentom, imenovanim kireta. Hrapava površina korenine, ki ostane po odstranitvi trdih zobnih oblog, je ugodna za ponovno nabiranje oblog, zato jo je treba po čiščenju še zgladiti.

 Če nam z nekirurškimi pristopi ne uspe zmanjšati globine žepov, pristopimo h kirurškem zdravljenju. Parodontolog ob lokalni anesteziji z majhnimi rezi dvigne mehka tkiva, da si prikaže dogajanje ob korenini zoba. Natančno očisti površino korenine, odstrani vneto tkivo in omogoči dostop za izvajanje higiene.

Cilj kirurškega zdravljenja je zmanjšati globino obzobnega žepa in  omogočiti dostop za izvajanje higiene. Manjša globina žepa namreč omogoča lažje vzdrževanje in pripomore k stabilnejšemu stanju obzobnih tkiv. Ob določenih pogojih si poleg mehanskega čiščenja pomagamo tudi z antibiotiki ali antiseptiki.

Antibiotiki so lahko v različni obliki. Lahko gre za gel, ki se ga s trakcem nanese na področja, na katerih je bolezen najbolj napredovala. Lahko pa gre za sistemske antibiotike (zaužitje s tabletami) – uporabljajo se penicilinski pripravki, metronidazol, makrolidi, tetraciklini in kombinacije navedenega. Antiseptična terapija služi kot podpora mehanskemu čiščenju; po navadi se priporoča ustne vode s klorheksidinom.

Namen tradicionalnih tehnik zdravljenja je ustavitev napredovanja parodontalne bolezni in omogočanje stabilnosti obzobnih tkiv z boljšim dostopom za izvajanje ustne higiene, regeneracija razgrajenih tkiv pa je minimalna. Kadar bolezenska razgradnja tkiv ni napredovala enakomerno po celotnem obodu zoba, lahko nastanejo t. i. vertikalni kostni žepi, ki so omejeni z neprizadetimi kostnimi stenami. Takšna mesta je nemogoče očistiti z domačo ustno higieno, zato so se razvile tehnike, s katerim želimo nadomestiti oz. regenerirati izgubljeno tkivo. Z različnimi materiali naravnega ali umetnega izvora želimo spodbuditi tvorjenje nove kosti iz neprizadetih kostnih sten in preprečiti vraščanje sluznice. Pri tem je zelo pomembna minimalno invazivna kirurška tehnika, ki zahteva več časa, dobro usposobljenost parodontologa in posebne mikrokirurške inštrumente.

Več: Med pogosteje uporabljenimi materiali so pripravki kosti živalskega izvora z odstranjenimi beljakovinami, pripravki iz celuloze in fibrina za utrditev krvnega strdka, proteini skleninske matrice (Emdogain), razgradljive in nerazgradljive membrane, pripravki za pripravo površine korenine (EDTA idr.).

Na napredovano parodontalno bolezen lahko gledamo kot na veliko kronično rano, ki lahko skupno zajema površino kar dveh kvadratnih decimetrov. Ta rana omogoča prehod bakterij ustne votline v naš krvni obtok, kar se sicer zgodi že pri ščetkanju ali žvečenju trde hrane. Človeku z zdravim imunskim sistemom to sicer redko povzroča težave. Oslabitev imunskega sistema pa omogoči potovanje bakterij po krvi in razselitev po drugih delih telesa.

Parodontalno bolezen povezujejo z večjim tveganjem za srčno-žilne in možgansko-žilne bolezni (npr. ateroskleroza), bolezni srčnih zaklopk, pljučne bolezni, degenerativne možganske bolezni (npr. Alzheimerjeva bolezen), prezgodnji porod, nizko porodno težo novorojenčkov …

V redkih primerih imajo lahko bolezni obzobnih tkiv bolj akuten potek. To pomeni, da so znaki izrazitejši, napredovanje pa hitrejše in agresivnejše. Ti znaki se lahko pojavijo tudi pri mlajših pacientih, kar za kronično obliko sicer ni značilno. Tak potek je značilen za paciente z zmanjšanim imunskim odzivom zaradi hormonskih sprememb (nosečnost), pomanjkanja vitaminov, določenih bolezni ali zdravil.

Nekrotizirajoči ulcerativni gingivitis oz. parodontitis je akutna oblika parodontalne bolezni, pri kateri pacienti zaradi močnih bolečin pogosto poiščejo urgentno pomoč. Značilne so boleče razjede po celotnem poteku roba dlesni, značilno je tudi močno krvavenje, do katerega pride že ob rahlem dotiku. Ker so ponovno glavni vzrok določene bakterije v zobnih oblogah, je tudi v tem primeru zdravljenje usmerjeno v njihovo odstranitev, kar je zaradi hudih bolečin pogosto težavno. V tem primeru je indicirano zdravljenje s sistemskimi antibiotiki in antiseptiki.

Redkeje so obzobna tkiva prizadeta tudi ob odsotnosti oblog. Taki primeri so povezani s specifičnimi virusnimi (npr. herpes), glivičnimi ali bakterijskimi okužbami, avtoimunskimi obolenji ali genetskimi motnjami.

IMPLANTOLOGIJA

Zob je evolucijsko specializirano tkivo, namenjeno predelavi hrane v obliko za požiranje. Vse funkcije zdravega zoba z zdravimi obzobnimi tkivi je nemogoče popolno nadomestiti s trenutno poznanimi alternativami, zato ga poskušamo čim dlje ohranjati, če to ne predstavlja tveganj za zdravje ostalih zob in drugih delov telesa.

Ko ohranitev ni več mogoča, se svetuje odstranitev oz. ekstrakcija. Posledica izgubljenega zoba je propadanje obzobnih tkiv, kar se opazi kot znižanje in stanjšanje kosti čeljustnega grebena na njegovem mestu in premikanje sosednjih in nasprotnih zob v vrzel.

Ohranjeni višina in širina kosti čeljustnega kostnega grebena sta pomembna pogoj za kasnejše nadomeščanje, saj omogočata vstavitev zobnih vsadkov, estetsko rešitev z mostički in stabilnost proteze. Če so sosednji zobje premaknjeni, je protetična oskrba otežena, zato je priporočljivo nadomeščanje načrtovati že pred ekstrakcijo zoba.

Izbira načina za nadomeščanje zob je odvisna od števila izgubljenih zob in od zdravja oz. biološke vrednosti sosednjih zob. Zobe lahko nadomeščamo z mostički, totalnimi ali delnimi protezami in z zobnimi vsadki.

Nadomeščanje enega zoba

Kadar v zobnem loku manjka samo en zob, po navadi izbiramo med nadomeščanjem zoba z zobnim vsadkom ali mostičkom. Izdelava mostička zahteva brušenje dveh sosednjih zob, na katera potem poveznemo mostiček. Če imata sosednja zoba obsežne zalivke, je to najbolj smiselna rešitev, saj pri tem utrdimo še sosednja zoba, ne da bi pri tem odstranili veliko zdravih tkiv. Če sta sosednja zoba popolnoma zdrava in bi ju z brušenjem oslabili, pa se priporoča nadomeščanje z zobnim vsadkom.

Oskrba brezzobe čeljusti

Tudi pri oskrbi brezzobe čeljusti imamo več možnosti. Klasični pristop zajema totalno snemno protezo, ki je največkrat rabljena in cenovno ugodna rešitev, vendar sta njena stabilnost in s tem funkcija odvisni od ohranjenega grebena (zato denimo spodnja snemna proteza pogosto ni stabilna in skače). Dobra nadgradnja je snemna proteza, podprta z dvema implantatoma spodaj ali s štirimi implantati zgoraj. Združuje srednjo cenovno dostopnost, vzdrževanje higiene je enostavno, popravilo in podlaganje sta cenejša, taka proteza pa omogoča tudi estetsko nadomeščanje manjkajočih mehkih tkiv in stabilnost brez skakanja.

Nadomeščanje več zob

Če nadomeščamo dva ali tri manjkajoče zobe, ki imajo na obeh straneh prisotne sosede, je princip odločanja podoben nadomeščanju enega zoba, le da je treba preveriti, kakšna je zmožnost sosednjih zob, da postaneta nosilca daljšega mostička. Če so vrzeli daljše oz. če na eni strani ni nobenega nosilca (torej na koncu zobne vrste), pa izbiramo med implantološko oskrbo z vsaj dvema vsadkoma, ki nosita mostiček, ali snemljivo delno protezo. Slabost delne proteze je poleg tega, da ni fiksna, tudi dolgoročna oslabitev sosednjih zob. Prednosti delne proteze pa so cena, enostavna ter poceni popravila in lažje vzdrževanje ustne higiene, kar je zelo pomembno pri ohranjanju ostalih zob.

Tudi pri oskrbi brezzobe čeljusti imamo več možnosti. Klasični pristop zajema totalno snemno protezo, ki je največkrat rabljena in cenovno ugodna rešitev, vendar sta njena stabilnost in s tem funkcija odvisni od ohranjenega grebena (zato denimo spodnja snemna proteza pogosto ni stabilna in skače). Dobra nadgradnja je snemna proteza, podprta z dvema implantatoma spodaj ali s štirimi implantati zgoraj. Združuje srednjo cenovno dostopnost, vzdrževanje higiene je enostavno, popravilo in podlaganje sta cenejša, taka proteza pa omogoča tudi estetsko nadomeščanje manjkajočih mehkih tkiv in stabilnost brez skakanja.

Popolnoma fiksna varianta je mostiček na štirih ali šestih implantatih (all-on-4, all-on-6). Pacienti cenijo funkcijo, ki posnema zdrave zobe, poleg finančne investicije pa zahteva tudi več truda pri izvajanju dobre ustne higiene, ki je pomembna za ohranitev zobnih vsadkov.

Zobni vsadek ali implantat je izdelek iz umetnih materialov – titana, zlitine titana in cirkonija ali keramike, ki nadomešča funkcijo zobne korenine, na katero kasneje pritrdimo krono zoba, mostiček ali nadgradnjo za stabilizacijo proteze. Vijačna oblika vsadka omogoča privijačenje in trdno pritrditev v čeljustno kost, za kar je pomemben tudi material, ki ne povzroča imunskega odziva in spodbuja tvorbo kosti v okolici vsadka (t. i. osteointegracijo).

Kako poteka vzpostavitev zobnega vsadka?

Vstavitev zobnega vsadka je kirurški postopek, ki ga opravi specialist oralne kirurgije, parodontologije ali zobozdravnik, ki se je za omenjeno področje posebej usposobil. Najprej opravi pogovor s pacientom o zdravilih, preteklem zdravljenju, kroničnih boleznih in alergijah ter natančen klinični pregled, ki mu sledi tridimenzionalni rentgenski posnetek zobne čeljusti. Po oceni primernosti pacienta sledi načrtovanje lege vstavitve vsadka. Za natančno lego se včasih izdela kirurško vodilo.

Pred posegom pacient izpere ustno votlino z antiseptikom, nato pa se pacienta sterilno pokrije. Da postopek poteka brez bolečin, zagotovi apliciranje lokalnega anestetika.

Sledi dvig sluznice, da se prikaže čeljustna kost. V kost kirurg zavrta pravilno obliko ležišča, in sicer z menjavanjem svedrov, pri čemer je premer vsakega naslednjega svedra večji. V izvrtano obliko kasneje privijači zobni vsadek. Sledi obdobje celjenja in osteointegracije, ki traja približno 6–12 mesecev. Za to obdobje obstaja več protokolov. Najbolj predvidljiv in za bolj obremenjene zadnje zobe primeren protokol narekuje prekritje vsadka s sluznico za 3–6 mesecev, v tem času pa pacient nosi začasne mostičke, ki ne pritiskajo na operirano področje. Po obdobju celjenja se vsadek zopet odkrije, nanj pa se privijači oblikovalec dlesni. Obdobje oblikovanja dlesni služi dobremu prileganju kasnejše nadgradnje in estetskem izgledu, ki posnema odnos dlesni do naravnega zoba. Vse bolj pogosto pa se poslužujemo protokolov s takojšnjo ali delno zakasnjeno obremenitvijo vsadka, pri katerem začasno prevleko ali mostiček na zobni vsadek privijačimo takoj. Takšen protokol je priporočljiv predvsem za vidno področje zobnega loka in se lahko izvede sočasno z ekstrakcijo zoba. Tudi začasna prevleka služi oblikovanju dlesni; za razliko od konfekcijskih oblikovalcev dlesni nudi možnost sprotnega prilagajanja, zato je končni rezultat tudi bolj estetski. Oblikovano dlesen se kasneje odtisne skupaj z implantatnimi prenosniki, ki tehniku v laboratoriju služijo kot informacija o legi vsadka v ustih. Ko tehnik izdela implantatno nadgradnjo (mostiček, prevleko ali matrico v protezi), se ta privijači ali zacementira na vsadek. Sledi obdobje rednega vzdrževanja in spremljanja.

Kakšne pogoje mora izponjevati pacient, da lahko dobi zobni vstavek?

V anamnezi kirurg pacienta ciljno sprašuje o boleznih in terapijah, ki vplivajo na prekrvavitev in regeneracijo kosti, saj lahko poseg na kosti povzroči odmrtje kostnine. Posegi so zato odsvetovani pri pacientih, ki so bili obsevani v področju glave, pacientih, ki prejemajo določene oblike kemoterapije, in pacientih, ki jemljejo zdravila za osteoporozo (predvsem v injekcijah). Kot pri vseh drugih posegih, tudi pri tem ni priporočljiva vstavitev vsadka med akutnimi fazami virusnih in bakterijskih vnetij.

Pacienti z večjim tveganjem za biološke zaplete po vstavitvi zobnega vsadka so kadilci in pacienti z zgodovino parodontalne bolezni, več tehničnih zapletov pa pričakujemo tudi pri pacientih, ki škripajo ali stiskajo z zobmi (tj. pri bruksistih).

Drugi pogoji za vstavitev implantata so lokalne narave. Ti zajemajo obseg čeljustne kosti, ki omogoča, da je vsadek določenih dimenzij z vseh strani obdan s kostjo in dovolj odmaknjen od sosednjih struktur. Od zgornje čeljusti navzgor se izogibamo sinusom in nosni votlini, v spodnji čeljusti pa živcem, ki oživčujejo spodnje zobe, ustnico in brado. Vsadek mora biti tudi v ustreznem odnosu do sosednjih zob ali morebitnih sosednjih implantatov.

Priprava pacienta

Pacienta mora na poseg vstavitve zobnega vsadka pripraviti osebni zobozdravnik. Zobje naj bo ustrezno pozdravljeni, obzobna tkiva pa stabilna. Ustrezno očiščeni zobje brez trdnih zobnih oblog dajejo kirurgu zagotovilo, da bo pacient dobro vzdrževal tudi novo vstavljene vsadke. Pred vstavitvijo vsadkov je treba pripraviti protetični načrt, kar je še posebej pomembno, kadar zobnih vsadkov in protetične nadgradnje ne vstavlja ista oseba.

Če je na področju, kamor bi želeli vstaviti vsadek, kost prešibka, so možni tudi posebni pripravljalni postopki. Enako velja, če se sosednje strukture nahajajo preblizu mesta, kamor bi vstavili vsadek.

V zgornji čeljusti lahko sinusno votlino delno zapolnimo z novo kostjo in tako povečamo volumen grebena (sinus lift). Čeljustne grebene lahko tudi širimo ali zvišujemo (augmentacija), vendar so ti posegi kompleksni in delno nepredvidljivi.

V okolici izhoda implantata si želimo tudi trdno priraščeno sluznico, ki je bolj odporna na mehanske dražljaje, kadar pa te ni, jo dodamo s presadkom sluznice, odvzete z neba.

Komplikacije med posegom vstavitve zobnega vsadka so ob ustrezni predhodni diagnostiki in načrtovanju redke. Poleg komplikacij, ki so značilne za vse posege v ustni votlini (alergični/toksični odziv na lokalni anestetik, povečana krvavitev, vnos infekcije) se lahko pojavijo nekroza zaradi pregretja kosti, nepredvidena lega vsadka, komunikacija vsadka s sinusom, nosno ali očesno votlino, prehodne parestezije ali popolna anestezija spodnje ustnice in brade.

 

Komplikacije po posegu delimo na tehnične in biološke. Tehnične komplikacije zajemajo zlom vsadka, zlom notranjega vijaka, zlom implantatne nadgradnje. Odvisne so od mehanskih sil, ki delujejo na posamezen vsadek, pogostejše pa so pri bruksistih. Ob pravilnem načrtovanju ugriza so redke. Biološke komplikacije pa so neuspešna osteointegracija vsadka, periimplantni mukozitis in periimplantitis. Periimplantni mukozitis in periimplantitis nastaneta na podoben način kot parodontalna bolezen ob zobeh, kažeta tudi podobne znake. Pri periimplantnem mukozitisu razmnožene bakterije iz zobnih oblog sprožijo vnetje sluznice ob vsadku, kar se kaže kot krvavenje pri ščetkanju, rdečina in oteklina. Če neodstranjene bakterije potujejo navzdol po meji med vsadkom in dlesnijo, vnetna aktivnost, ki jo sprožijo, razgrajuje okolno kost. To lahko zaznamo na rentgenskem posnetku, gre za diagnozo periimplantitis. Prisotni so lahko tudi drugi znaki, kot so povečana globina žepov ob vsadku, iztekanje gnoja in razgaljenje zobnega vsadka. Pri zobnih vsadkih v vidnem področju to predstavlja tudi estetski problem, ker se lahko pokaže ali proseva kovinski del implantata in njegove nadgradnje. Na periimplantitis najbolj vpliva slabše vzdrževanje ustne higiene, lahko pa tudi sama pozicija vsadka in oblika njegove nadgradnje, kar vzdrževanje higiene otežuje. Komplikacija se pogosteje pojavlja pri pacientih s parodontalno boleznijo in pri kadilcih.

Kako se rešuje komplikacije ob implantatih?
Zlomljeno implantatno nadgradnjo lahko zamenjamo, medtem kot zlomljenega zobnega vsadka ne moremo popraviti. Rešitev je lahko ali prekritje vsadka s sluznico oz. druga vrsta oskrbe ali odstranitev, ki pa za seboj pogosto pusti velik kostni defekt, zaradi česar je ponovna vstavitev vsadka vsaj za nekaj časa nemogoča.

Zdravljenje periimplantitisa

Zdravljenje periimplantitisa je zaradi podobnega vzroka in mehanizma razgradnje tkiv ob zobnem vsadku zelo podobno zdravljenju parodontalne bolezni. Osnovni cilj zdravljenja je odstranitev bakterij s površine zobnega vsadka, s čimer odpravimo vnetni proces in preprečimo nadaljnjo razgradnjo tkiv. Poleg mehanske odstranitve oblog običajno sledijo tudi regeneracijski postopki, ki omogočajo ponovno izgradnjo kosti ob implantatu. Uspeh teh pa je (enako kot pri regeneraciji obzobnih tkiv) odvisen od oblike kostnega defekta. Ustni votlini izpostavljene navoje implantata lahko zgladimo, da zmanjšamo nabiranje oblog (implantoplastika). Zgodnje odkrivanje vnetja možnost uspešnega zdravljenja izboljša, obenem pa je izjemnega pomena, saj za razliko od parodontitisa ob zobeh vnetje ob zobnih vsadkih napreduje hitreje, prognoza in uspešnost zdravljenja pa sta slabši.

Na dolgoročnost poleg pravilnih postopkov, usposobljenosti kirurga in kvalitetnih materialov bistveno vpliva tudi vzdrževanje. Pacient naj izvaja redno ustno higieno, ki mu jo demonstrira kirurg, poleg tega pa so nujne redne kontrole in profesionalne vzdrževalne faze. Na kontrolah zobozdravnik ali kirurg pregleda vsadek, njegovo nadgradnjo in tkiva, ki obdajajo vsadek, ter izvede rentgensko diagnostiko. Tako lahko opazi prve znake komplikacij in takoj začne z zdravljenjem, če je to potrebno. Pacienta ponovno poduči o pravilni in redni ustni higieni. Pomembno je tudi spremljanje morebitnih sprememb ugriza, ki prav tako lahko vplivajo na dolgoročnost protetičnih izdelkov z vsadki.

UMIK DLESNI/RECESIJA DLESNI

Do umika oz. recesije dlesni pride, če dlesen preneha prekrivati celotno korenino zoba, zaradi česar je ta razgaljena. Umik se lahko zgodi na eni strani zoba, lahko zajame več ploskev, lahko pa celoten obod zoba.

Kakšne so težave pacienta pri umiku dlesni?

Zaradi razgaljene korenine se lahko pojavita skelenje zoba in občutljivost na hladno, toplo, kislo ali sladko, kar je za pacienta ena najbolj motečih težav po umiku dlesni.

Zaradi umika dlesni je lahko oteženo vzdrževanje ustne higiene, kar lahko vodi bodisi v koreninski karies bodisi v vnetje dlesni. To povečuje možnost umika mehkih tkiv (dlesni, sluznice).

Če je recesija dlesni že napredovala, zob na prizadetem mestu ni več obdan s pasom rožnate, poroženele dlesni, ampak s tanjšo sluznico, ki obdaja čeljustni greben in je temnejše, bolj rdeče barve. Sluznica pa se od dlesni razlikuje tudi po sestavi tkiv. Sluznica, ki obdaja čeljustni greben in notranjo stran ustnic, ni tako mehansko odporna na žvečenje in ščetkanje zob, zato so v tem primeru pogosti neprijetni občutki ob žvečenju in ščetkanju zoba. Če na teh mestih ni ustrezne ustne higiene, se razvije vnetje, to pa lahko umik mehkih tkiv še povečuje.

Umik dlesni podaljša vidni del zoba – spremeni se torej razmerje med vidnim in z dlesnijo prekritim delom, kar poruši naravni videz zoba, to pa lahko v vidnem predelu vpliva na harmonijo nasmeha.

Če je načrtovano ortodontsko zdravljenje, je treba predhodno oceniti, ali premiki zob med ortodontskim zdravljenjem lahko predstavljajo dejavnik tveganja za razvoj umika dlesni. Zato je priporočljiv predhodni posvet med specialistom parodontologom in ortodontom.

Pred protetičnim in implantološkim zdravljenjem je preventivno zdravljenje za preprečitev umikov dlesni ob prevlekah in sluznice ob implantatih povečanje širine dlesni in volumna mehkih tkiv.

V grobem ločimo dva poglavitna vzroka umika dlesni. Prvi je parodontalna bolezen (vnetni vzrok umika), drugi pa poškodba dlesni. Včasih se umik dlesni pojavi tudi zaradi preobremenitve zoba. Lahko pa je neželena posledica zdravljenja parodontalne bolezni.

Diagnozo recesija dlesni se uporablja za umik dlesni, ki je povezan s poškodbo dlesni. Do te pride najpogosteje na sprednji strani zoba, lahko pa se pojavi tudi na jezični ali nebni strani zoba.

 

Vzroki so naslednji:

  • neustrezna tehnika ščetkanja zob
  • uporaba pretrdih pripomočkov za vzdrževanje ustne higiene (trde in srednje trde zobne ščetke, interdentalne ščetke neustreznega premera)
  • neustrezni zobozdravniški izdelki (previsne plombe predvsem na sprednji strani zoba, previsne prevleke)
  • mehanska poškodba s pirsingi v jeziku ali ustnicah

Dejavniki tveganja za nastanek recesije dlesni:

  • tanek biotip dlesni (določa ga genetika posameznika)
  • položaj zoba v zobnem loku (npr. podočnik, ki je na vogalu zobnega loka, med sprednjimi in zadnjimi zobmi, je najbolj izpostavljen zob pri ščetkanju)
  • tesno stanje zob (npr. zoba, ki je postavljen izven zobnega loka)
  • sluznične gube ustnic, ki se vpenjajo v rob dlesni (te med žvečenjem ali govorom premikajo rob dlesni, zato so lahko dodaten dejavnik tveganja za nastanek recesije dlesni)

Parodontalnoplastični posegi so mikrokirurški postopki za korekcijo recesij dlesni. Obstaja veliko različnih tehnik prekrivanja razgaljenih korenin, izbor teh pa je odvisen od števila umikov dlesni, globine in širine umika dlesni, prisotnosti kariesa ali obrabe zoba, prisotnosti narastišč sluzničnih gub ustnic, višine medzobne dlesni/papile, barve in debeline dlesni, globine ustnega preddvora.

Če je v okolici umika dlesni dovolj priraščene dlesni, je prekritje izvedljivo samo s premikom privzdignjene krpe obzobnih tkiv na mesto razgaljene korenine. Pogosto pa to ni mogoče – tedaj je treba presaditi tkivo z neba.

Metoda odvzema presadka iz nebne sluznice, ki jo uporabljam, je površinska in zato minimalno invazivna, postoperativni potek je relativno dober, rana na odvzemnem mestu se zaceli hitro, po odvzemu se nebna sluznica po 3 mesecih povsem zapolni in zravna z okolno sluznico, možen je ponovni odvzem z istega mesta na nebu.

Umik dlesni je zelo redek vzrok za izgubo zoba (le v kompleksni patologiji zoba in dlesni). V večini primerov do te ne pride, za to pa je nujno ustrezno vzdrževanje ustne higiene, saj umik tako ne napreduje. Strah pred izgubo zoba zaradi umika dlesni je v večini primerov odveč.

Umiku dlesni se je mogoče izogniti s preventivnim zdravljenjem, ustrezno tehniko čiščenja, uporabo mehkih zobnih ščetk ustrezne kvalitete in z uporabo primernega pripomočka za medzobni prostor (npr. zobne nitke, ki se v stiku s slino razširi in postane spužvaste strukture, ali medzobnih ščetk ustrezne dimenzije).

NAVODILA PRED POSEGOM

Vsi posegi v naši ambulanti se izvajajo v lokalni anesteziji, zato ni potrebno, da na poseg pridete tešči. Priporočamo, da dve uri pred posegom zaužijete lažji obrok.

Pred posegom so natančno očistite zobe.

Za predoperativno jemanje antibiotika, pomirjevala in za druge spremembe režima jemanja zdravil se dogovorimo s pacientom pred posegom; pacient mora seznaniti operaterja z vsemi spremembami zdravstvenega stanja, ki so nastale v obdobju od specialističnega pregleda.

Če imate afte in herpes, nas o tem obvestite pred posegom

Na dan operativnega posega se lahko pojavi manjša lokalna krvavitev iz kirurške rane, ki se lahko sproži med žvč?enjem in/ali ponoči, ko se popolnoma uležemo (priporočamo višjje vzglavje). Ponavadi se krvavitev ustavi v istem dnevu. ?e krvavitev ne preneha, vas naprošamo, da pokličete mobilno številko naše ambulante.

  • Pri zahtevnejših oralno kirurških posegih, kot je npr. vstavitev implantata, priporočamo, da si priskrbite spremstvo in prevoz.
  • Po posegu priporočamo počitek in mirovanje v polležečem položaju.
  • Režim ustne higiene je spremenjen, ne smete normalno ščetkati zob, ampak upoštevajte navodila za vzdrževanje ustne higiene po posegih.*
  • Ne smete izpirati ust z nobenim sredstvom (niti z ustno vodo, ki jo boste začeli uporabljati naslednji dan).
  • šport in težka fizična dela so prepovedani.
  • Izogibajte se izvajanju travmatskih premikov z ustnico: ne smejte se, ćim manj govorite, ne pregledujte rane, ne jejte voluminozne hrane.
  • Uporabite ledene obkladke: obkladek držite z zunanje strani operiranega predela, brez pritiska 20 minut, med posameznimi hlajenji je 15 minut premora.
  • če ste lačni, priporočamo hladen in lahek obrok; jejte na nasprotni strani operiranega predela in nato sperite usta z ustno vodo, ki smo vam jo predpisali.
  • Zdravila, ki smo jih predpisali, jemljite natančno po naših navodilih. Pri tem opozorimo pacientke, da predpisana antibiotična terapija lahko vpliva na zaščitni učinek kontracepcijskih tablet, zato naj se o tem posvetujejo z osebnim ginekologom.

Ne pijte alkoholnih pijač.

Vzdržite se kajenja vsaj 48 ur po posegu.

V primeru krvavitve:

  • Ne spirajte ust.
  • Vstavite sterilni tampon direktno na kirurško rano in ga tiščite vsaj 30 min.
  • Usta imejte zaprta in v mirovanju.
  • Ne govoriti vsaj dve uri.
  • Z ledenimi obkladki hladiti z zunanje strani.
  • Izogibajte se ležanju.

Že pri parodontalno kirurškem posegu apliciramo gingivalno oblogo, je ne poskušajte sami odstraniti. Gingivalna obveza eventuelno stabilizira položaj dlesninega režnja, pripomore k hemostazi oziroma zaustavitvi krvavitve, zaščiti kirurško rano in s tem prepreči detritusom hrane, da zastajajo na operiranem predelu.

 

NAVODILA PO MUKOGINGIVALNEM POSEGU

Postoperativno ravnanje mehkih tkiv s strani pacienta ima ključno vlogo pri zorenju predela, ki je bil kirurško obdelan!

  • Dve uri po posegu je potrebno strogo mirovanje, brez govora in posebnih gibov ustnic.
  • Po posegu dvakrat dnevno operirano podro?je premažite z 1% klorheksidin gelom, dokler šivov ne odstranimo 14 dni po posegu. Gel pustite v operiranem področju delovati eno minuto in pri tem ne izvajajte posebnih gibov z ustnicami. Ostale zobe natančno mehansko očistite.
  • Petnjasti dan po posegu lahko začnete uporabljati mehko zobno krtačko z roll tehniko čiščenja, ki je usmerjena vertikalno, pri tem pa masira dlesen proti kroni zoba.


Opis tehnike čiščenja

Ščetine krtačke so postavljene v nivo ustnega preddvora in usmerjene pod kotom 45 stopinj glede na dlesen. Nežen pritisk, ki se izvaja v smeri proti kroni zoba, določi rotacijo ščetin, ki morajo ohraniti stik s spodaj ležečimi mehkimi tkivi. Te gibe je potrebno ponoviti dvakrat dnevno po 20-krat.

Pacientu se glede na tkivni morfotip in količino keratiniziranega tkiva v nivoju dlesninega roba individualno določi čas uporabe klorheksidin gela in mehke zobne krtačke.

 

NAVODILA PO VSTAVITVI DENTALNEGA VSADKA

Po kirurškem posegu vstavitve implantata vas naslednji dan poklišemo in povprašamo o morebitnih zapletih.

Takoj nas obvestite na mobilno številko v primeru:

  • možne otekline
  • mravljinčenja spodnje ustnice in kože v predelu brade, po tem ko lokalna anestezija popusti
  • bolečine, ki traja več kot dva dni in se celo stopnjuje
  • testenine, riž
  • kuhane ribe
  • kuhana zelenjava
  • mleto meso
  • pudingi in mehki deserti
  • sladoled
  • jogurt